51. ObmŠTO Ljubljana mesto in drugi
Bilo je leto 1991 v naši slovenski deželi. V Ljubljani, v 51. ObmŠTO, ki je imela takrat pod orožjem 7800 bork in borcev TO, smo težko pričakovali konec naše osvobodilne vojne za Slovenijo. V mestu Ljubljana, ki jo je sestavljalo pet ljubljanskih občin: Center, Bežigrad, Moste Polje, Šiška in Vič Rudnik smo bili še vedno na vrhuncu bojne pripravljenosti, čeprav se nam je obetal mir, ki so ga sklenili vsi prizadeti na Brionih. 26. oktobra 1991 je poražena vojska JLA iz Slovenije, preko pristanišča Kopra končno odplula na jug. In Slovenija je nenadoma zaživela v svobodi.
A saj veste. Star pregovor nam pove, da je svobodo potrebno varovati, sploh pa v tistih težkih, povojnih časih. In kdo, če ne 51. ObmŠTO Ljubljana mesto, ki je imel najštevilčnejšo, najbolje oboroženo in odlično izurjeno vojsko v Slovenije, je dobil ukaz, da takoj sestavi namensko enoto, ranga čete TO, za zagotavljanje bojnega nadzora in varovanje državne meje med Slovenijo in Hrvaško.
Vedeti pa velja, da je takrat na Hrvaškem že vihrala vojna vihra. Enota 51. ObmŠTO Ljubljana mesto, ranga čete, je morala v sodelovanju s TO Bele Krajine in Policije, zavarovati območje Bele Krajine ob reki Kolpi.
V evforiji zmagoslavja, smo med vso množico prostovoljcev, komaj uspeli izbrati 77 najboljših borcev iz Ljubljane. Največ jih je bilo iz Protidiverzantske čete To Ljubljana Bežigrad, a bili so tudi iz ostalih enot. Ljubljanski štab TO je zagotavljal tudi vso potrebno logistiko za to enoto in kasneje tudi za vse ostale enote vključene v to bojno nalogo.
Malce je potrebno opisati opremo te enote:
Vsi so bili v novih uniformah TO Slovenije, imeli so posebne zaščitne čelade, zaščitne jopiče in najbolj sodobno pehotno avtomatsko orožje, ki ga je premogla TO Ljubljana. Slišati je bilo celo, da je to vojska iz naslednjega veka. Enota je v naslednjih tednih izjemno dobro izvajale svoje naloge in sodelovala z lokalnimi teritorialci in s Policijo.
Poveljnik te enote je bil stotnik Igor Potočnik, danes predsednik Območnega združenja veteranov VZS 1991 in bivših ljubljanskih občin.
No, to enoto je potem zamenjala naslednja enota iz sestave TO Ljubljana, kasneje so se vključevale druge enote iz sestave TO Slovenije.
Nekaj pa moramo še posebej omeniti. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila velika fora izrek: » Ko bom velik, bom graničar na Kolpi!« No, izrek se je dejansko udejanil leta 1991, v jesenskih mesecih.
Že takoj na začetku formiranje te enote, je bil izdan spominski znak – KOLPA91 – v zelo omejeni količini. Samo za borce enote in sodelujoče pri zagotavljanju bojnega delovanja.
Žal zak ni bil nikoli priznan kot bojni znak, a je še danes zaradi svoje redkosti, pri zbirateljih in v muzejih, med najbolj iskanimi.
Vsem sodelujočim borcem iz te enote se v imenu vseh, iskreno zahvaljujem.
J. Gomzi